Pravkar je praznoval častitljiv življenjski jubilej, 87 let, legendarni alpski smučar, alpinist, gorski reševalec in vodnik, Bloudkov nagrajenec Ciril Praček. In prav te dni mu je kot najlepše darilo izšla knjiga gorniških spominov. Pisalo jo je življenje, zavezano goram in ljudem, ki jih je Ciril Praček srečeval na gorskih prostranstvih in snežnih poljanah, predvsem pa jo je pisala avtorjeva zavest, da se človek povsem udejani šele, ko svoje bogate izkušnje in znanje prenese drugemu. Skoraj štiri desetletja so že minila od takrat, ko sem prvič srečal tega vsestranskega jeseniškega športnika. Bil je razumevajoč učitelj, pripravljen mladega človeka naučiti utirati smučine in premagovati ovire v strmih gorskih ostenjih. Tak je vstopil v življenje prenekaterega mladega smučarja in gornika. Vsega tega se prav dobro spominjam tudi zaradi neštetih odgovorov staršem na njihova večna vprašanja, s kom grem. Seveda s Cirilom, in to je bilo dovolj, saj je pomenilo zanesljivost, varnost. Klepet pri njem doma, na Murovi, je prijazno odstrl prenekateri spomin.