Največja skrb nas študentov, ko se oziramo v prihodnost, so specializacije. Ker se jih ne dobi, saj zanje ni denarja. Slišati je celo, da nekatere bolnišnice dobijo denar za enega ali dva specializanta na leto, pa tisti denar porabijo za pokrivanje drugih izgub. Nekoč smo radi fantazirali, kakšni specialisti bomo, kako bomo operirali in v stilu Sherlocka Holmesa razvozlavali diagnostične uganke, zdaj pa otopelo premišljujemo, ali bomo sploh lahko kaj specializirali. Država je že vložila ogromno denarja v naše izobraževanje. Odkar smo vstopili v šolo, ji delamo samo izgubo. In ravno zdaj, ko je po 19 letih izobraževanja treba izobraževanju dodati piko na i oziroma diplomantom omogočiti specializacijo, finance odpovejo. Zdaj, ko bi se lahko zaposlili in začeli državi v obliki davkov vračati denar, ki ga je vložila v nas, se bomo prijavili na Zavod za zaposlovanje in še naprej državi delali izgubo, ko nam bo plačevala socialno podporo in obvezno zdravstveno zavarovanje. Skrbi me predlog, da bi pomanjkanje specialistov rešili s tujimi specialisti. Bojim se namreč, da bi potem, ko bi tako za silo zakrpali luknjo, diplomirani medicinci ostali še bolj brez možnosti specializacije. Bojim se, da bi bili tuji specialisti le obliž na gnojno rano.