Ne znajdem se preveč. Mislila sem, da se književnost in umetnost nasploh upirata pragmatičnim in zemeljskim kriterijem, da sta resnično pomembna le talent in svojskost. Toda vedno bolj mi postaja jasno, da v trenutku, ko začneš pisati, za druge vstopiš na tržišče, kjer so ključne besede: trženje, uspešnost, prodaja, poznanstva in mogoče kakšna spletka, ki doda veter v jadra. Tako lahko dve leti od izida v medijih berem, kako je knjiga postala »čudežna«, »mala kultna ženska knjiga« in podobno. Spominjam se, da mi je neka kritičarka očitala pristranskost in originalnost. Zapisala je nekako takole: »Zdi se, kot da avtorica sploh ne spremlja, kaj in kako pišejo drugi, in se nekako ne vključuje v literarne trende. Škoda.«