/…/ Psihološko ozadje malomestnega okolja, ki ga grejejo spomini na znamenite obiskovalce, je gmotna stiska, tu in tam preseka pot rubežnik na delovni poti, in edini, ki mu bankrot ne grozi, se zdi vaški trgovec Ill ( Bine Matoh ), ob njem je mogoče živeti na kredo. Pri tem pa vse ozadje ni razvidno, ustvarjeni vtis je lahko tudi zelo varljiv, skrivne zaloge ima vsak, o tem ni dvoma. V ustih se znajde marsikakšen nov zlat zob, ubožnike gledamo, kako med izstopi in vstopi na prizorišče postopoma vsi zamenjajo obutev za trendovske rumene čevlje, nato pa se še Illova družina poda na vožnjo s sinovim novim kabrioletom in z mamo v krznu (sila posrečeno plapolajo čopki hčerke Arne Hadžialjević, veter ustvarja sama). To statično, na videz prav nič devastirano okolje teče nemoteno, tudi ko vstopi vanj nekdanja »mala Klarica«, danes petična lastnica Armenian Oil ( Milena Zupančič ), s svojimi malimi ekscentrizmi, spremstvom v belem (kostumi Jelene Proković) in z maščevalno zahtevo po tako imenovani pravici: občestvu bo darovala milijardo, če umorijo Illa, ki jo je pred leti nosečo pognal v beli svet. In prav tu je kleč: vsa obubožana moralnost človeške narave (igralska ekipa učinkuje v okvirju, ki jim je predviden) ob mamljivi ponudbi kratko malo pogori in se volčje prihuli. Prizorišče Vadima Fiškina stavi na abstraktno golost prostora, ki učinkuje predvsem z visečim desetkotnim monitorjem v središču odrskega volumna. Tudi asketski prispevek Draga Ivanuše namesto klasične glasbene kulise aktivira igralce, da sami proizvajajo šume in celo pevska večglasja. /…/