ukazale pesnikom zapisati (gráphein), ni bilo enotnih meril.79 Ko je Dionizij Halikarnaški kot prvi pripisal zgodovini privilegij dostopa do »domorodnih mitov«, je zelo učinkovito pomagal gojiti iluzijo, ki so jo sicer Grki že zdavnaj sprejeli za svojo, češ da miti spadajo v govorico pradavnih časov.80 V vizijo teh pravljičnih zgodb, ki jih pisava skriva natančno tako, kot so bile izgovorjene, vstopi na prizorišče magistralna fantazma izvorov zgodovine: vzpostavi se popolna kontinuiteta med živim spominom in prvim zgodovinskim zapisom. Ustno izročilo se pojavi na kamnu, se spremeni v kroniko, kakor če bi nema pisava nenadoma zgrabila in zaustavila vse, kar se govori in pripoveduje med ljudmi. Brez rezov, brez diskontinuitete med pisanjem zgodovine in avtohtono besedo. Visoki paradigmatski zgled je bil Egipt s svojimi učenimi svečeniki do skrajnih meja izurjenega spomina in najbolj zvestega načina zapisovanja, saj je bila njihova pisava najstarejša: mar ni v njihovih templjih zapisano vse, kar je na svetu lepega, dobrega in veljavnega – in sicer brez prekinitev od najbolj oddaljenih časov? Vse videti in vse izreči kot živo oko, ki nikoli ne trene in katerega alkimija v pisni obliki arhivira vse, kar zazna s pogledom. Sanje o celoviti zgodovini, ki bi združila glas in sedanjost v pisni obliki, tako nadležne sanje, ki jih vsako naključno odkritje takoj spet obudi. Pred nekaj leti so na Kreti odkrili nenavaden dokument: pol odlok, pol pogodbo, s katerim se je neka polis približno petsto let pr. n. št. odločila, da zagotovi storitve strokovnjaka za pisanje. Za hrano, oprostitev davkov in velike privilegije – med drugim petdeset vrčev vina in pravico do »desetih kosov mesa« na skupnih pojedinah – je bil neki Spenzitij