Nedvomno je bilo tako v času od konca 18. stoletja do konca 1. svetovne vojne, ko je poljska država izginila z zemljevida, pa tudi v letih po drugi svetovni vojni, še posebej v osemdesetih, v času med uvedbo vojnega stanja in parlamentarno demokracijo, ko je bila predvsem lirika številnih mlajših avtorjev popolnoma posvečena boju za svobodo. Njena prednost in slabost je bilo načelno soglasje glede vrednot, osredotočenost na nekaj, kar je obstajalo zunaj nje, služenje »višjim« ciljem. Ko se je l. 1989 na Poljskem spremenil politični sistem, so bile ustvarjene razmere za spremembo tudi v književnosti. Generacija, ki je tedaj vstopila na prizorišče in je zaradi raznorodnosti literarnega izraza (ta sega od precej klasične do avantgardistične lirike) generacija predvsem v starostnem smislu, je dobila ime po svoji najodmevnejši reviji bruLion (beležnica). Ilegalno je začela izhajati že nekaj let pred tem, v njej pa so objavljali tudi številni predstavniki starejših generacij, ki pa so po bruLionovih »ekscesih« ogorčeno nehali sodelovati. Pesniki, rojeni v šestdesetih, so v občutljivih letih doživeli vojno stanje in s tem dokončno zasovražili komuniste, v naslednjih letih pa so se naveličali moraliziranja starejših nasprotnikov režima, česar pogosto - najbrž tudi po zaslugi panka, ki je bil glasba njihove mladosti - nikakor niso izrazili v rokavicah. Pri tem niso prizanesli niti najuglednejšim poljskim pesnikom, med katerimi najdemo klasike svetovne književnosti Różewicza, Herberta in nobelovca Szymborsko in Miłosza. O odnosu, ki vlada med starejšimi in »generacijo bruLiona«, nam precej povejo naslednji verzi Marcina Świetlickega, pa čeprav jim najbrž ne smemo do konca zaupati: