Žalostno dejstvo je, da v Sloveniji ljudi, ki bi se ubadali s temi rečmi, preprosto ni. Filmski prikazovalci večino svoje pozornosti posvečajo prodajnim mestom kinovstopnic, kar je po svoje tudi razumljivo. Mnogo odgovornih ljudi namreč vstopi na področje reproduktivne kinematografije iz okolij, ki s filmom nimajo niti najmanjše povezave. Večkrat celo brez predhodno nujno potrebnega osnovnega vedenja o poteku dejavnosti, še manj pa s poznavanjem tehnične karakteristike osnovnega delovnega procesa. Na strani filmskih distribucij je stanje dokaj podobno. Svojih prodajnih artiklov pred dostavo filmskim prikazovalcem navadno niti ne pogledajo, kaj šele, da bi jih ustrezno in strokovno pregledali. Za kaj takšnega bi potrebovali kar nekaj praktičnega znanja in predvsem ogledno kinodvoranico (ang. review room), ki pa si je v svojih pisarnah niti ne morejo privoščiti. Delni pregled tako opravijo v laboratoriju za podnaslavljanje, kjer pa se v najboljšem primeru oceni le stanje filmskega traku, sama kvaliteta slike in (digitalni zapis) zvoka pa žal ne. Distribucije tako iz tujine večkrat privlečejo filmske kopije, ki so v poraznem stanju. Žal to bolečo resnico navadno odkrije šele operater filma pri lepljenju zvitkov tik pred pričetkom rednega predvajanja. In takrat je za reklamacijo največkrat (že) prepozno, kajti od naročila nove filmske kopije do njene dostave preteče kar nekaj vode. Distributerji v drugih državah si za takšne primere omislijo tako imenovane servisne kopije, ki pa pri nas še dolgo ne bodo na razpolago.