ta v Palestino. A želje po sodelovanju v boju za palestinsko neodvisnost so bile takrat še kratke sape, saj so egiptovski vojaki, ki slabo usposobljenim prostovoljcem niso dovolili vstopiti na območje spopadov, njegovo skupino razorožili in jo poslali nazaj v Kairo. Po vrnitvi na univerzo je Arafat leta 1952 postal predsednik Združenja palestinskih študentov in ta položaj zasedal vse do takrat, dokler ni diplomiral. Istega leta, 1956., je odšel v egiptovsko vojsko. Kot nižji časnik je nato preživel tudi tako imenovano Sueško krizo, ki se je začela konec oktobra 1956, ko je Izrael z britansko in francosko podporo napadel Gazo in Sinajski polotok, končala pa marca 1957 z umikom tujih sil. Glede na dejstvo, da se je Arafat najverjetneje rodil v Kairu, in da je do osemindvajsetega leta z izjemo štirih let v Jeruzalemu večino časa preživel v Egiptu, se nekateri avtorji sprašujejo, zakaj vendar se je Arafat opredelil za Palestinca. Sprva je bil član egiptovske študentske organizacije, ki je bila blizu palestinski, v vojni proti Izraelu v letih 1948/49 se je po nekaterih podatkih boril v egiptovski četi, nedvomno pa je služil vojaški rok v egiptovski armadi. Vse življenje je govoril