Z avtomobilom smo vozili po cestah, stisnjenih med pločevinaste ograde, se izogibali improviziranim stojnicam, na katerih so v zrak štrlele piramide paradižnikov, odprte škatle cigaret, kakšna pomaranča, banane, zavitki kikirikija in glave sedečih žensk in otrok, ter nasproti vozečim avtomobilom in pešcem, ki niso zbujali občutka, da se jim kam mudi, da morajo sploh kam priti. Ob prvem postanku smo vstopili na dvorišče hiše številka 7095. Pravzaprav je bilo dvorišče le ozek prehod med lesenimi barakami, ki so spominjale na ropotarnice ali zelo zdelane vrtne ute. Vstopili smo v hišo, v kateri živi 12 ljudi, žensk in otrok, trije pa so bolni. Sestra Tagarira je v angleščini povedala, da smo prišli k Margareth, ki se počuti slabo, ima otečene noge in vse jo boli. »Mož je umrl lani, prav tako brat. Tudi sestra Emmah je bolna, sestrična Alice pa je zdrava,« je razmere povzela sestra Tagarira. V majhni sprejemnici so ženske utišale zdelan radio in se posedle. Medtem ko se je sestra Tagarira pogovarjala s pacientko, je svetovalka Clothilda nadaljevala zgodbo hiše 7095: »Emmah se zdravi za tuberkulozo. Ob zadnjem obisku je bila tako bolna, da ni mogla vstati ne hoditi. Tudi 7-letni sin Tafadzwal je pogosto bolan.« Ko je sestra Tagarira končala pogovor s pacienti, sem ženske vprašala, kako preživijo, če so bolne in ne morejo delati. »Oddajamo barake in z denarjem plačujemo najemnino hiše, elektriko in vodo. Na cesti prodajamo zelenjavo, jajca in pletene prtičke,« je pripovedovala Alice, medtem ko je Emmah nenehno pokašljevala. Margareth je dodala, da jim najemniki barak plačujejo med 500 in 800 zimbabvejskih dolarjev na mesec, njihova mesečna najemnina pa znaša 2000 dolarjev brez stroškov. Prtičke, ki jih pletejo iz niti, ki jih prinese sestra Tagarira, pa prodajajo po 50 dolarjev. Medtem ko so bolnice prejemale zavitke z antibiotiki, s tabletami proti bolečinam in z vitamini, je Clothilda razložila, da potrebuje pacient za to, da lahko začne zdravljenje, najprej diagnozo zdravnika, da ima tuberkulozo. Klinična diagnoza pa stane. »Najprej mora na slikanje pljuč, ki stane 800 zimov. Pregled izpljunka stane 300 zimov. Vnovični pregled pri zdravniku, ki predpiše recepte, pa stane še dodatnih 130 zimov. Če si reven, si tega ne moreš privoščiti. Stvari za prodajo - piškote, pokovko, bombone in niti za pletenje - jim delimo za to, da lahko zaslužijo denar za zdravniško nego. Včasih nimajo denarja niti za telefon, da bi poklicali, naj pridemo, ker je kdo iz družine zbolel. Socialna služba ne deluje. Od države ne prejmejo nobene pomoči.« Pogovoru s pacientkami, z vdovami, je sledila molitev, za sabo pa smo pustili zavoj mila, pet kilogramov koruznega zdroba, dva zavitka soje in detergent za pranje posode.