Službeno sem moral ravnati z denarjem na enem od Rudisovih računov v Ameriki, na katerem je bilo v povprečju nenehno okoli dva milijona dolarjev. Postavljen sem bil pred dejstvo, da moram ta denar čim bolje naložiti. Ker v socializmu izkušenj s tem ni imel nihče, sem začel razmišljati, kako denar sploh oplemenititi. Na žalost so mi na vsako zamisel o tem, kaj z denarjem početi, v podjetju odgovorili z vprašanjem: »Kako bomo pa to knjižili?« Po drugi strani sem imel srečo, ker se je ravno takrat začel pripravljati projekt ljubljanske borze. Telefoniral sem Drašku Veselinoviču in se pozanimal, kakšna je možnost, da Rudis vstopi na borzo. Sprva so nas sicer zavrnili, vendar sem takoj po ustanovitvi borze pripravil za Rudis na 53 straneh celovit načrt, kako bi lahko vstopili na borzo. Podjetje je projekt sprejelo. Postavil sem le pogoj, da sem odtlej neposredno podrejen generalnemu direktorju. To je bila namreč edina možnost, da bi načrt sploh uresničil. Zaradi kadrovskih sprememb v vrhu podjetja sem se kasneje vse bolj oddaljeval od financ v podjetju, pri delu so me začeli onemogočati, zato sem se poleti 1991 odločil, da grem na svoje. Jeseni 1991 sem odšel k Dadasu, kjer je bila že zaposlena moja žena.