Jaz trdim, da bi s fleksibilno delovno zakonodajo tudi stopili korak bližje k delodajalcu. Kajti ti pritiski, ta toga delovna zakonodaja, toga davčna zakonodaja je sigurno tudi ubijalec ustvarjalnosti. Če bi imeli določena razmerja, določene poti, ko delodajalec pride v krizo, ni dela, in se v tistem času bori s tem, kako na nek način rešiti podjetje, rešiti zaposlovanje, s tem se tudi izčrpuješ, enostavno izgubiš moč. Če bi v tem trenutku takrat, ko pride delodajalec v stisko, ko mora enostavno nižati stroške, ko mora nižati stroške tudi s tem, da odpušča, bila bistveno bolj zadeva fleksibilno urejena, delavec pač zaključi svojo pot na zavodu za zaposlovanje, brez kakšnih velikih ovir in država vstopi kot partner, sigurno ti ostane, delodajalcu moč in finance, da išče novo pot. Novo pot, ko bo spet zaposloval in ko bodo lahko te zadeve rešene, ne pa, da se potopi, eno in drugo. Naj povem še nekaj v zagovor tem delavcem, ki so ostali brez osebnih dohodkov. Moramo se zavedati, da brez teh delavcev tudi ne bi bilo tako uspešne Slovenije, kot je bila v preteklem času. Moramo priznati, da bi gospodarstvo pregorelo, ker smo bili takrat že tako ali tako pred tem. In, če nimaš resursov, takšni kot so delavci, se tudi to ne da delati. In to je treba imeti v vidu, tako država, kot vsak posameznik.