sem nekaj drugačnega, posebnega. Vendar se ta občutek do mojega odhoda v Afganistan ni razvijal naprej. V Belgiji sem se sam v sebi norčeval iz Hakima in drugih zaradi njihove pobožnosti in obrednosti. Zdaj se mi to ni več zdelo tako smešno. Možje, ki sem jih srečal v taboriščih za urjenje, so pripadali različnim narodom in razredom, a so vsi imeli nekaj skupnega: v njih je gorela ista ljubezen do islama in njihove domovine. Čutil sem, da tudi v meni plapolajo isti plameni. Na trenutke je celo grozilo, da me bodo pogoltnili. Vzgojen sem bil na Zahodu in v Afganistan sem prišel kot vohun, ki naj bi se boril proti teroristom, ki pobijajo ženske in otroke po Alžiriji. In če je vsemu temu navkljub v meni gorel ogenj, kako nepredstavljivo mora potem šele žgati v srcih mladih muslimanov drugje po svetu? Nikoli ne bi mogel tako daleč, kot so šli nekateri bratje, ki sem jih srečal v Afganistanu. Nikoli ne bi mogel ravnati tako kot tisti možje v Sarovbiju, ki so mučili in ubili pilota, čeprav se je predal, ki pa je bil konec koncev prav tako musliman kot oni. Te skrajnosti so se mi navsezadnje uprle. Prepad, ki je zazijal med tem, kar smo spoznavali kot teološka načela, in pa vsakodnevnim dogajanjem na bojišču, je bil zame nepremostljiv. A vseeno sem te može nekako razumel, čeprav sem se distanciral od njihovih metod. Razumel sem bes in bolečino teh ljudi, ki so jim vsak dan kradli zemljo. Jeruzalem, Afganistan, Bosna, Alžirija, Čečenija – zanje so imeli vsi ti konflikti eno skupno točko. To so bile le zadnje manifestacije agresivne vojne, ki traja že stoletja, večne vojne proti islamu. Mudžahedini niso bili rojeni morilci. Rodili so se kot muslimani in kot taki so dolžni braniti svojo zemljo. Tretjega in s tem zadnjega dne pred Gillesovim prihodom sem se šel sprehajat v četrt Sultanahmet v starem delu Istanbula. To je eden najlepših krajev na svetu s tlakovanimi ulicami in slavno palačo Topkapi, kjer sta tudi bazilika Svete Sofije in Modra mošeja, med katerima je park z bujnim zelenim rastlinjem. Med prejšnjim obiskom v Turčiji se mi je preveč mudilo, da bi si lahko ogledal mesto. Zdaj sem imel čas, da to popravim.