Besede, kot vemo, so znaki za jezikovno usklajevanje dejanj, ne pa reči, ki jih lahko poljubno prestavljamo sem ter tja. Naša zgodovina ponavljajočih se interakcij nam omogoča ontogenetski strukturni tok v strukturnem spoju, ta pa medosebno usklajevanje dejanj; to se dogaja v svetu, ki pripada vsem nam, saj smo ga določili skupaj s svojimi dejanji. To dejstvo je tako zelo očitno, da ga kratko malo ne vidimo. Samo takrat, kadar naše strukturno spajanje zašepa v kaki razsežnosti naše eksistence, se zavemo (če razmislimo o tem), kako neločljivo sta naše vedenjsko usklajevanje pri upravljanju z našim svetom in komunikacija povezana z našim doživljanjem. Takšne motnje v kaki razsežnosti našega strukturnega spajanja so običajne v vsakodnevnem življenju, pa najsi gre za kupovanje kruha ali vzgojo otroka. To so primeri spremembe v smeri našega ontogenetskega strukturnega toka v neskončnem procesu zgodovinske transformacije. Zares, ponavadi se sploh ne zavedamo zgodovinskega ozadja jezikovne in biološke usklajenosti, ki se kaže v najpreprostejših dejanjih v našem socialnem življenju. Ste bili kdaj pozorni na procese, ki so vselej prisotni tudi v najbolj vsakdanjih razgovorih: na proizvajanje glasov pri govorjenju, na zaporedje izrečenih besed, na trenutek, ko si govorca prepustita besedo, in tako naprej? Vse to ponavadi počnemo tako zlahka, da se nam vse v našem vsakdanjem življenju zdi preprosto in neposredno. Pravzaprav se nam vsakodnevno življenje zdi tako zelo preprosto in neposredno, da često sploh ne vidimo več njegovega bogastva in ne znamo ceniti njegove lepote. In vendar gre za nadvse prefinjeno koreografijo vedenjskega usklajevanja.