Že dolgo je tega, ko sem se kot majhna punčka zelo rada igrala v bližnjem potoku. Oboževala sem trenutke, ki sem jih v toplih poletnih mesecih preživela ob njem. Bil je zelo čist, zato sem tudi skakala v njem, uboga mama pa je bila jezna, ko sem vsa mokra pricapljala domov. Včasih sem tja odnesla tudi svoje Barbike in jih namakala v vodo. Spomnim se punčke z dolgimi rdečimi lasmi, ki sem jo imela med vsemi najraje. Enkrat sem jo spustila in potok jo je odnesel, nisem je mogla ujeti. Za tisto punčko sem še dolgo pretakala solze in nekaj časa sem celo potoček krivila za »smrt« svoje punčke. Kmalu sem se pomirila in odkrila novo zanimivost, zaradi katere sem še dlje preždela ob potoku. To so bili majhni paglavci. Všeč mi je bilo, kako so z repki veselo plavali zdaj sem zdaj tja. Lovila sem jih v dlan, da sem si jih lahko pobliže ogledala, nato pa sem jih spustila. Nekoč sem se domislila, da bi jih lahko ujela in odnesla domov. Ves dan sem jih veselo opazovala, ko pa sem se naslednji dan zbudila, so bili moji paglavci mrtvi. Vest me je pekla, ker sem se čutila krivo za njihovo smrt. Če jih ne bi odnesla domov, bi še živeli, nekega dne bi odrasli v lepe žabice in imeli bi svoje otročke, male paglavce, ki bi prav tako kot starši, veselo plavali v tem potočku. Kmalu sem se pomirila in se znova vračala v svoj mali raj, kjer je bil mir pred vsakodnevnim vrvežem.