Verjetno sta bila prav sloves in ljudsko občudovanje Mrzlice tisto, kar je slednjič pritegnilo tudi mene in me povsem prevzelo, da jo obiščem večkrat na leto in v različnih letnih časih. Tisto jutro pa je prišlo kot naročeno, da jo spoznam tudi v njeni zimski preobleki, ko je še nadvse privlačna v odtenkih jutranjih barv. Ljudje vedno raje zahajamo v gore prav z namenom, da si spočijemo telo in duha ter da ubežimo vsakodnevnemu vrvežu iz doline. Hoja ob svitu po zasneženi cesti je name delovala prav blagodejno in pomirjujoče. Tisti značilni rsk pod nogami je bil tedaj edini zvok, ki se je podal v tišino zimskega jutra. Čeprav je bila lanska zima prav skopa s snežno »ponudbo«, pa je prav pretekle dni kot nalašč obilno snežilo in pokrajino obdalo z lesketajočo se prevleko belih kristalov. Doživljanje prebujanja zimskega dne resnično nima para med jutri, saj je prehod iz ledene tišine, ovite v temo, v lep, s soncem ožarjen dan prav posebej privlačen in skrivnosten. Do zelo razglednega vrha Mrzlice sem k sreči prispel še pravi čas, tako da sem se lahko temeljito pripravil in bil nared za čaroben trenutek, ki mu pravimo tudi – sončni vzhod! Kako doživljamo takšne trenutke, je odvisno predvsem od človeka samega in njegove povezanosti z naravo ter kako se znamo oziroma si dovolimo prepustiti njenim čarom.