Z dvorcem v Dolskem se je dogajalo natančno to, kar se že desetletja dogaja stadionu za Bežigradom; ne tistemu v središču pred Glavno pošto, za katerega veste, gospod Gojko Zupan, samo vi, saj pravite, da obstaja stadion v središču mesta. Dvorec je nekdo hotel obnoviti tako, da bi ga lahko po svojih potrebah uporabljal, pa ni dobil ustreznih soglasij, zato so za njim ostali samo kupi opek. To je misel mojega članka, ki seveda ni zrasla na mojem zelniku, saj izhaja iz pozitivne prakse po svetu in zanesljivo tudi pri nas doma in jo goji tudi vaš predstojnik, gospod Stane Mrvič, direktor Uprave za kulturno dediščino Republike Slovenije. Toda o tem pozneje! Najprej vaš uvod, ki vam zaradi sloga ni v čast, pa tudi vaši ustanovi, ki jo predstavljate, ne. Peter Božič ni neki literat, uslužbenec ministrstva ali politik v mestu in predvsem nisem brez imena. Z nogometom se ukvarjam skoraj pol stoletja in sem že zelo dolgo v vsakodnevnem stiku s strokovnjaki in predstavniki nogometa v Sloveniji. Z vprašanji kulturne dediščine pa sem se dolgo časa srečeval na način premnogih pritožb, ki so se ustavljale najprej pri meni, potem pa pri vseh mojih štirih ministrih (za kulturo), ki so si sledili, ko sem celo vrsto let služboval v ministrovem kabinetu. Veliko število pritožb je žal premnogokrat govorilo o ogroženosti tiste kulturne dediščine, ki ji ni prav nič pomagalo, da je bila že tedaj registrirana pri zavodih za kulturno dediščino, in prav tako ji ni pomagal tisti člen zakona, ki ga citirate vi, češ da so jo dolžni vsi varovati. Zanjo namreč ni bilo in tudi ne bo denarja ne v državni in ne v občinski blagajni.