Krajina in tihožitja so veliki opus umetnice srednjih let, Mirne Pavlovec. Zorni kot, iz katerega opazuje okolico, ostaja bolj ali manj isti: pred leti se je navdihovala po Gorajtah (pri Škofji Loki), ko se je preselila, se je v iskanju svojega »večnega« motiva – turobne zimske krajine, napajala na vsakodnevnih sprehodih ob cesti iz Kranja proti Ljubljani. »Pokrajina me vedno čaka, slikanje z akrilnimi barvami pa dovoljuje takojšnje nadaljevanje slike in ekspresionistično izpoved,« pravi. »Prej, ko sem še slikala z oljem, pa se mi je, ko sem čakala, da se barva posuši, zabrisala rdeča nit pripovedi.« Nekatere njene slike nastajajo celo več let, tudi zato sta se s kustosinjo galerije Barbaro Boltar odločili za izbor iz zadnjih desetih let. Botarjeva je njeno umetniško izpoved opisala kot držo, s katero hote vztraja v samoti, kar pa ni znak odtujitve od okolja in ljudi, med katerimi živi in dela, temveč bolj izraz distinkcije duha samosvoje osebnosti.