Proces spreminjanja zahteva veliko usmerjene energije, vztrajnosti, nenehnega reševanja drobnih, vsakodnevnih problemov, razčiščevanja dilem, jasne cilje, nenehno preverjanje doseženega in dobro usmerjanje ter vodenje celotnega procesa. Šele takrat, ko sprememba postane vsakodnevna praksa, lahko rečemo, da smo uspeli. V praksi se pogosto zgodi, da izboljšava, ki jo napovedujemo in jo začenjamo vpeljevati s projektom, usahne ali učinki zbledijo, čim se projekt konča oziroma se konča njegovo financiranje. Projekt se konča in rezultati nimajo trajnostnega učinka. Nismo želeli, da se to zgodi tudi v našem primeru, saj smo želeli trajne učinke. Rezultati zadnjih evalvacijskih intervjujev so pokazali, da smo na dobri poti. Pokazalo se je, da k temu pripomore dosledno in primerno upoštevanje načel vpeljevanja sprememb. Izjava vzgojiteljice (ob intervjuju, 2009...Igre so mi zlezle pod kožo …, obvladala in vključila sem jih v vsakodnevno delo.« Druga vzgojiteljica (V1, 2009): »Pomembno je, da imam igre v malem prstu …«, kar pomeni, da jih obvlada in s tem prilagaja nastalemu položaju v skupini otrok. To je potrditev, da sprememba, ki smo jo vnesli v vrtec, postaja vsakodnevna praksa. Dovolj zgovoren dokaz za to je tudi izjava vzgojiteljice: »Dve leti učenja se sproščeno zlije v način dela v vrtcu.« V2 (2009)