Že isti popoldan, ko smo od zastopnika prevzeli avtomobil, smo ga šli fotografirat. Popolnoma čist in zloščen se mi je kar malce smilil, da bo moral na slikanju trdo garati. A le do trenutka, ko sem zagnal prisilno polnjeni štirivaljnik. Grgrgrgr mi je takoj stopil v glavo, nasmeh na obrazu pa ni izginil do takrat, ko sem težkega srca predal ključu uredniku. Zakaj lepe stvari takoj minejo? Prvi kilometri so bili tipanje, pravzaprav kar božanje. Da, stopalko za plin sem le božal, saj je treba avtomobil najprej ogreti in spoznati, šele nato se z njim zliti v eno. Školjkasti sedeži so izredni, le sedalni del bi lahko bil daljši, sva s fotografom začela takoj poznavalsko ugotavljati. Pravzaprav ima Impreza eno veliko šibko točko, ki se ji reče oblika notranjega prostora. Zakaj, za hudiča, tile Japončki ne upoštevajo že enkrat želje Evropejcev, saj se vsi po vrsti pritožujemo, da bi morala biti armaturna plošča bolj samosvoja, bolj dirkaško naravnana. Če odštejemo merilnike, katerih številke segajo do nebes (beri: zapora, če vas ulovijo na radar), potem sploh ne veste, da ste za avtomobil dali več kot devet milijonov tolarjev ter da ste eden redkih srečnežev na tem svetu, ki pri vsakodnevnih opravkih uporabljate isti avtomobil kot večkratni svetovni prvak v rallyju Tommi Mäkinen in mladi up Petter Solberg. Sploh me ne čudi, da dobite pri predelovalcih avtomobilov zelo veliko dodatkov ali zamenjav za klasično in roko na srce - staromodno oblikovano Imprezino armaturno ploščo. Športen trikraki volanski obroč je kar padel v takrat že potni dlani. Plastičen ponaredek dirkaških prečk v notranjosti volanskega obroča ni najlepši del avtomobila, toda ko sem prestavil v drugo prestavo in malce pogumneje pritisnil na stopalko za plin, sem pozabil na vse slabe lastnosti avtomobila. »Vse mu oprostim, vse …« so bile misli, ko me je na sprehodu do šeste prestave lepilo na sedež! Pravzaprav odkrito priznam: pred premierno vožnjo sem mislil, da bo motor pri polnem plinu še bolj ponorel, da bo menjalnik še hitrejši in da mi bo volanski obroč trgalo iz rok. V resnici je življenje v tem avtomobilu prijetnejše: motor pobesni, a je povsem obvladljiv, prestavna ročica je hitra, a si vseeno vzame svoj čas, le volanski obroč je treba krepko držati v rokah. Hitro, učinkovito, ampak zelo obvladljivo, so bili prvi zaključki. Da pa to ni samoumevno, seveda poskrbita vrhunsko podvozje in stalni štirikolesni pogon, ki varnosti na cesti dajeta novo dimenzijo. Impreza STi pri polnem pospeševanju nikoli ne »zakoplje v prazno«, razen če je v sončnem vremenu pod vrhunskimi Bridgestonovimi gumami spolzek asfalt ali makadam. Samo skoči in že v nekaj trenutkih se zaveste, da so drugi udeleženci v prometu parkirali svoje avtomobile kar sredi ceste. Zeloooo hitro, verjemite mi na besedo, saj je Impreza WRX STI eden od dveh avtomobilov, ki sta do sedaj v moji karieri daleč najbližje dirkaškemu stroju. Vas zanima, kateri je drugi? BMW M3, ki pa stane skoraj še enkrat toliko.