V sprejemnih prostorih pri vhodih v institucionalne zgradbe je zaposlenih ducat ljudi samo za varovanje, nadzor in vodenje postopkov ob vstopu v institucionalne prostore. Postopek vstopa je različen za zaposlene, torej tiste z izkaznico, in druge, ki so brez nje in si jo morajo pred vstopom še pridobiti s postopkom pridobitve začasne izkaznice za tiste s statusom obiskovalca. Za pridobitev statusa obiskovalca potrebujete osebni dokumenti s sliko in formalno povabilo (nekakšno posebno garancijsko pismo) enega od zaposlenih v instituciji. Značka, ki jo po četrturnem birokratskem opravilu dobi obiskovalec, se kmalu izkaže za precej bedno, ker je vredna manj od značke zaposlenih. To se vidi že takoj ob vstopu, saj je vstopna točka za obiskovalce drugje kot za zaposlene. Obiskovalci gredo skozi postopek natančnih in strogih varnostnih pregledov, podobnih tistim na letališču, zaposleni pa so si po sicer dolgotrajnem boju končno izborili, da jim pri vsakem vstopu osebnih stvari ni treba zložiti na tekoči trak za rentgenski pregled. Vsak zaposleni v katerekoli instituciji ima pravico do vstopa v stavbe vseh institucij, obiskovalca pa lahko povabi le v poslopje svoje matične institucije. Ker je prehajanje iz ene institucionalne zgradbe v drugo vsakodnevni opravek večine multikulturne druščine, ki se za kosilo ali kavo seveda sestaja na podlagi prijateljskih in nacionalnih vezi, ne pa strogo znotraj ozkih institucionalnih okvirov, je ob vstopu v institucionalne stavbe v času kosila precejšnja gneča. Vsi se trudijo pridobiti značko za svoje obiskovalce, prijatelje, s katerimi bi radi pojedli kosilo ali z njimi preživeli prosto uro sredi delovnega dne.