Na Marajoju ni težke industrije. Je eden tistih kotičkov sveta, kjer se celice okopajo v čistem kisiku in okrepijo s svežo hrano. Domačini so zaposleni v tovarni za izdelavo ribjih filejev, nekateri delajo na plantažah ananasa ali se ukvarjajo z lesarstvom. Večina dela ravno toliko, da imajo na mizi vsakodnevni obrok. V vlažni vročini namreč vlada tropsko pasivno vzdušje z geslom: »Zakaj bi delali več, kot nam je treba?« V tropskem podnebju je narava radodarna, ogromno je dreves z užitnimi sadeži in drugih rastlin, ki so izredno hranljive. Čeprav je prst rodovitna, se le redki lotijo sajenja vrtnin. Zelenjave nimajo navade jesti, pa še tisto malo jo raje kupijo v trgovini. Amazonka tudi ne skopari z ribami. Polurni ribolov oskrbi vso družino z enotedenskim obrokom rib in rakcev. Lovijo predvsem some, ki večkrat presežejo en meter. Ribolov poteka z ribjimi mrežami ali pa s pastmi, ki jih imenujejo curral. V dno reke zapičijo palice v obliki zanke z ozkim grlom v smeri proti obali. Ob plimi voda v zanko prinese ribe, ob oseki pa le-te ostanejo ujete med gosto zasajenimi palicami, treba jih je le pobrati s tal. V času drstenja rib vlada nameni finančno pomoč ribičem, ker je v tistem obdobju ribolov prepovedan. Takrat se staro in mlado prepozna za »ribiče« in pred občino se vije dolga vrsta vseh, ki so željni »pomoči«.