Glede ustaljenih vrstnih redov v učbenikih za italijanščino (tudi t. im. komunikacijskimi) obstaja še ena ‘tradicija’: glede uvajanja vsakršnih t. im. sestavljenih glagolskih časov je iz zasnove možno sklepati, da se morajo učenci najprej srečati z nesestavljenimi (in se jih tudi naučiti) in šele zatem se smejo srečati s sestavljenimi. Praviloma zelo pozno se eksplicitno obravnavajo tudi brezosebne oblike glagolskih časov (oba nedoločnika, oba gerundija, oba deležnika), in sicer šele, ko so učenci približno na ravni B-2. Presenetljivo, saj je so te strukture številne tudi v povsem vsakdanjem sporazumevanju! Ker tudi iz svojih izkušenj nisem prepričana, da je zgoraj omenjeno zaporedje primerno tudi za slovenske učence, se je izoblikovala hipoteza, da morda za slovenske učence tak vrstni red pomeni ‘izgubljati čas’. Zato sem to, kar je v jeziku in pri učenju jezika pogosto (črke, izgovor, členi, tvorba množine/ednine, določene glagolske oblike v presente indicativo, prepozicije) v večji meri od običajnega prepuščala procesu nezavednega usvajanja in ga krepila z naslednjim: – študenti so delali z jezikom: poslušali, brali, govorili, pisali, bogatili besedišče; – skoraj povsem je bilo izločeno poučevanje o jeziku (predvsem o takih strukturah, ki jih učenci lahko nezavedno usvojijo3), tudi z namenom, da se ne bi pričel pri učencih razvijati negativni ‘čustveni filter’ in v preveliki meri ‘monitor/editor’ (Krashen 1988); – tudi če so učenci zahtevali slovnico na eksplicitni način, so jo dobili kot zelo kratka pojasnila. Kljub temu so ob koncu tečaja sami ugotavljali, da so začetniške slovnične vsebine po le 50 urah povsem solidno (nezavedno) usvojili. Ker za glavni sekundarni cilj časi+skladnja učbeniški komplet Espresso 1 ni zadostoval, sem izbrala besedila Euronomadi: vsebine in fotografije so zagotavljale zadostno mero privlačnosti za študente (mladi Evropejci z različnimi porekli pripovedujejo o svojih raznovrstnih izkušnjah po evropskih in drugih državah). Po jezikovni in glotodidaktični analizi pa se mi je njihov primernost še nadalje potrdila. Gre namreč za ‘obvladljiva’ besedila: – kratka (približno 6–10 vrstic), – ne pretežka za razumevanje (mednarodni izrazi, zapis govorjenega jezika), – čustvena bližina za slovenske študente, ki odhajajo na študijska bivanja po Evropi, – ‘ozaveščena’ besedila, ki implicitno nagovarjajo k strpnosti kot vrednoti, – živahen jezik sodobne mladine, – kombinacija različnih besedilnih tipov: pripovedovanje, opisovanje, utemeljevanje (23 mladih opisuje svoje izkušnje in izraža mnenja), kar narekuje v sicer vsakodnevnemu jeziku precejšnjo raznolikost glede rabe glagolskih časov in skladenjskih tvorb. Glede slednjega: v 23 besedilih je uporabljenih 12 glagolskih časov (ne pojavijo se futuro composto, passato remoto in trapassato remoto) in 4 brezosebni časi (ni se pojavil le Gerundio II), pogosto v raznolikih eksplicitnih in implicitnih odvisnikih, npr. implicitni načinovni odvisnik z Gerundio I: – Eccomi qua, mi mantengo facendo il parrucchiere (= tako da delam kot frizer), e l’anno prossimo comincia la scuola per stilisti.