Pesnik predvsem sporoča o svojih stanjih, ki dobivajo obliko pesmi in s tem nekakšnih soban ... Vse pesmi je namenil njej; vsa sporočilnost verzov je v namenu, da tudi on, ki je pravzaprav pesnikova zrcalna podoba, spozna načine in sredstva, s katerimi Andrej Medved izvablja napeve iz glasov, pomene iz znakov, slike iz črk. Ta ženska, Vida, je za pesnika stična oseba, ki ima za občutljiveža, kar on nedvomno je, povsem določeno vlogo; predstavlja mu privlačno za vrnitev, za ponovno dojemanje sveta skozi običajen, vsakodnevni jezik, za njegovo ustaljeno skladnjo. Pesništvo Andreja Medveda je namreč vseskozi pesnjenje o pesnjenju. To pomeni, da se vsaka pesem ukvarja sama s seboj, vrti svoj lastni tokokrog. Prav iz tega razloga pa se zgodi, da navidezna zaprtost, kar jalovost lastnega, rodi tisto, nekaj, kar ni vseeno, ni jalovo in samozadostno, je sporočilo, je razglas, je priporočilo, je rek, je razodetje. Povedano drugače: pesmi v zbirki Hiperion so dosledne na področju zapisanega jezika, šele ustaljeni skladnji, saj prav s tovrstno doslednostjo lahko zapis ulovi in zadrži skorajda nezapisljivo, neulovljivo v ustroj črk, glasov, pesmi. Tja se pač Andrej Medved že vseskozi namenja, tam pase svoje pesmi in jih nasičene in napojene prižene nazaj med nas, bralce in bralke. Pašniki, ki jih obiskujejo te pesmi, so tako onkraj, kot je onkraj naše vedenje o titanih in titankah ali o krilatih glasnikih. Pravzaprav na prvi in tudi drugi pogled nekoristno početje. In prav tega se pesnik hudo in močno zaveda in prav to bo še naprej počel (navajam): »Da sem da svetim v usta dneva.« Položaj, ki je odvečen, je edini položaj pesnika. In vztrajanje vsemu navkljub. Kot sonce, ki stresa svoje žarke, je pesnik, ki trosi svoje brezkončne verze. Andrej Medved to počne skozi nagovor sebi tako prepričljivo, da ogreje tudi drugo in Drugega. (al)