Ko sem slišal to predstavitev na POP TV, me je bilo sram tudi zanj. Nato sem ga dražil po telefonu, pa me je prosil, naj mu tega ne omenjam. To je primitivno. Česa tako neokusnega si javni medij ne bi smel dovoliti. Lahko bi omenili, da žanje čedalje več uspehov, da je v Hollywoodu posnel že dva filma in čaka na tretjega, ne pa tako. To je neprimerno, ampak za ta prostor značilno. Uspeti moraš zunaj, potem pa so nenadoma vsi priliznjeni. V Sloveniji pa ne maramo veličin. In prav s tem kažemo, kako majhni smo. Nismo majhni, ker nas je le dva milijona. Ne! Majhni smo kot duše, v vsakodnevnih dogodkih, ki jih sami oblikujemo. Dlakocepski smo, drobnjakarski. Raje imamo vse zdrobljeno, da se laže skrijemo med črepinje, kakor pa da imamo pred seboj veličino. Kajti veličina poudarja našo majhnost. Zato ne maramo posameznikov, ki imajo kaj povedati in vedo, kaj delajo. Vprašajte kakega drobnjakarja, ali hoče dialog. "Ne, nimam časa," bo dejal. Ker ga je strah in bi moral priznati, da je majhen. Poglejte samo Pandurja.