Nacionalni interes bi vsekakor moral biti povečanje blaginje prebivalcev Slovenije, česar pa ni možno doseči z neprimernim sistemom spodbud, ki posameznika ne spodbuja k ustvarjanju vrednosti. Kot sva želela prikazati, država na več segmentih vpliva na spodbude posameznikov in domala na vseh pomembnih segmentih so te narobe naravnane. S tem ne trdiva, da se mora država povsem odreči svoji solidarnostni komponenti, gotovo pa ta ne sme biti temeljni družbeni cilj. Le družba, ki ustvarja, je lahko tudi solidarna. Splošno stanje duha v slovenski družbi namreč odraža vsakodnevni boj za večji kos pogače, ne pa boj za to, da bi bila pogača večja. Delovanje politike je zaradi kratkoročnih ciljev (volilni cikel je štiri oziroma dve leti, če štejemo še lokalne volitve) izrazito kratkoročno. Do sedaj nobena vlada ni zmogla poguma, da bi celovito spremenila ureditev slovenske družbe, ki vpliva na spodbude posameznikov za delo in ustvarjanje vrednosti. Predvsem pa je treba spremeniti miselnost ljudi, da morajo v prvi vrsti poskrbeti sami zase in se ne zanašati na državo. Še več, od države morajo zahtevati, da jim zagotovi pravni red, poslovno okolje, davčni sistem, obliko socialne varnosti in drugo, kar omogoča, da lahko posameznik poskrbi zase in ima spodbudo ustvarjati večjo vrednost. Vedeti mora, da bo deležen dela dodatne vrednosti, primernega njegovemu prispevku. Pomembno vlogo imajo pri tem mnenjski vodje, predvsem pa mediji, saj nenazadnje ti določajo, kdo to v danem trenutku so.