Kakšnih sto petdeset let, do začetka devetnajstega stoletja, so Dakote in beli prišleki živeli v miru. Beli trgovci so odkupovali živalsko krzno in v zameno dajali odeje, orožje in druge potrebščine, ki so Indijancem v vsakodnevnem boju za preživetje v nemilem podnebju olajšali življenje. Indijanci so trgovali s katerimikoli belci, ki so pririnili do skrajne zahodne meje novega kontinenta: s Francozi, z Britanci in nazadnje z Američani. V začetku devetnajstega stoletja je bilo sožitja konec. Združene države so pritiskale proti zahodu in Indijancem je počasi postajalo jasno, da je belim prišlekom več do njihove zemlje kot do sožitja in trgovanja z njimi. Leta 1805 so belcem prvič odstopili del zemlje, na kateri so živeli. Za dobrih štirideset tisoč hektarov površine ob izvirih dveh rek so dobili za dvesto dolarjev daril, nekaj alkohola in dva tisoč dolarjev, ki jih je prispeval ameriški senat. Dobrih trideset let pozneje so podpisali sporazum, v katerem so se odrekli vsem področjem vzhodno od reke Mississippi. Ni jim bilo težko. Velika večina jih je tako ali tako že živela na drugem, zahodnem bregu in bili so prepričani, da je prostora dovolj za vse. Toda ko je Minnesota leta 1849 postala teritorij, je tisoče belcev, lačnih zemlje in željnih novega življenja, prodrlo na mejo. Prostora ni bilo več dovolj. Predstavniki zveznih oblasti so z Dakotami začeli pogajanja o bogatih in rodovitnih prerijah južne Minnesote in ko je ta leta 1858 postala dvaintrideseta ameriška zvezna država, so si belci na zemlji, kjer so še pred desetletjem Indijanci lovili za preživetje, postavili vasi in mesta, Dakote pa stisnili na ozko področje ob reki Minnesota. Oropani lovišč so živeli od državne podpore in, nevešči poljedelstva, svojih skromnih pridelkov.