Torej je Louisa držala jezik za zobmi in povabila Ernesta. Nekega večera je že odhajal domov, ona pa mu je stisnila v roko ovojnico. Vzel jo je mimogrede, misleč, da gre za opomin na kako obveznost. Ernesto je bil tak sanjač in načrtovalec, tako zavzet z vsakodnevnim bojem proti lobistom in spletkarjem, da je včasih komaj vedel, na kateri polobli je, kaj šele to, koliko je ura. Toda naslednje jutro, ko je prišel, je bil poosebljena vljudnost, pravi španski gentleman kot vedno, in, da, seveda, s soprogo sta vesela, le če Louisa ne bo užaljena, ker bi se odpravila zgodaj, njegova žena Isabele je namreč zaskrbljena za sinčka Jorga, ki ima vnetje oči, zaradi katerega skoraj nič ne spi.