S smešenjem in roganjem se politika postavlja na raven objekta obdelovanja, se pravi običajnega človeka. S tem se niža njegova faraonska vzvišenost in objektivno gledano gre dejansko za rušenje ugleda, s tem pa za žaljenje njegove napihnjene osebnosti. Ta napihnjena osebnost pa je tako ali tako negativni učinek politike, saj politik sčasoma ne loči več med seboj kot državljanom in seboj kot politikom. Kot državljan izkorišča bonitete, službena vozila, znanstva z lastniki podjetij in najrazličnejše privilegije, ki jih je dobil kot politik. Na zajedljive kritike in smešenja, ki jih je bil deležen zaradi političnih potez, pa reagira, kot da je nedolžni, nebogljeni, mali državljan, ki ga preganjajo zlobna občila. Ob šaljivo uperjeni besedi, fotografiji ali karikaturi v enostrankarskem režimu so se zabavali državljani, pulili lase oblastniki, za povrh pa se je vršil proces razjedanja splošne mentalitete strahu in strahospoštovanja pred nosilci oblasti. Danes se zdi tovrstna nagajivost bolj larpurlartizem v prazno zabavo državljanom kot pobalinsko draženje politikov. Vendar njena vloga ostaja še zmeraj epohalna, le da je tokrat bolj punktualna. Če je bila poprej kolektivna terapija rušenja shem in tabujev, je sedaj individualna terapija za smešene politike. Omogoča jim namreč, da ne izgubijo stika z vsakodnevnimi tegobami, obenem pa jim pri življenju vzdržuje željo, kako lepo bi bilo pustiti vse oblastniške privilegije in jih zamenjati za brezskrbno lahkotno življenje državljana, ki se zjutraj ne zbudi ves poten od strahu, kakšno podobo svojega obraza bo zagledal v časopisu ta dan.