prvorazrednega nasprotnika, Kitajska pa je v tedanjem sistemu že odigrala svoje. Vsekakor so bile za Rusijo mamljive tudi trgovske, rudniške in železniške koncesije na skoraj deviškem območju Mandžurije in Koreje, pa tudi bogastvo v obliki svile, premoga, riža in soje. In ne nazadnje, Rusija je imela ob tem še resne notranjepolitične probleme. Upirali so se liberalno meščanstvo, socialnodemokratski in anarhistični delavci, zato je bila najboljša možnost, da odvrne pozornost od vsakodnevnih tegob ter pokaže moč in sijaj države in z njo krone, tako da se pohvali z odmevnimi in donosnimi osvojitvami. A ne Rusom in ne Japoncem druge sile niso pustile, da bi se preobjedli. Velika Britanija je zasedla Weihaivei in potem še Hongkong. Nemčija je takoj odgovorila in zasedla bližnji Tsingtao. Francozi so udarili proti jugu in se polastili Kvangčuvana. Še celo Združene države Amerike, ki so tako poudarjale, da je za Američane prva Amerika, drugo pa jih ne zanima, so začele pritiskati na Kitajsko. Potem sta še najmanjši velesili, Avstro-Ogrska in Italija, pristavili lonček za svoj košček kitajske pogače. Evropske sile so se dogovorile, da Kitajske ne bodo razkosale ozemeljsko, izjema so bile le zasedene izhodiščne luke, ki so bile v glavnem »prostovoljno« odstopljene v zakup, navadno za dobo 99 let. Seveda pa bodo prek teh mostiščnih točk na »svojem« delu kitajskega ozemlja uveljavljale ekonomsko ekspanzijo, omenjena pristanišča pa bodo tudi garnizonska mesta za vojne in pomorske sile, ki bi Kitajce odvračale od skušnjave, da bi pozabili na svoje poslovne obveze do velesil.