V tokratni pritožbi Klaričeva navaja, da uveljavitev splošnega akta, ki vsebuje prisilne ukrepe (odlok o cestnoprometni ureditvi v Ljubljani, op. D. V.), ogroža vse naslovljence in ne samo pritožnice osebno. »Gre za vse tiste, ki imamo v središču mesta vsakodnevne težave z iskanjem legalnega in cenovno dostopnega parkirnega prostora (občani in nezaželeni prišleki iz okolice). Vsakega prizadetega voznika, ki bi mu MOL vklenila avto, lisica nujno prizadene tudi kot nasilje.« Po njenem mnenju bi torej bilo povsem nesprejemljivo te ukrepe najprej uresničevati, potem pa jih odpraviti, ker bi se, denimo, izkazalo, da niso zakoniti. »Do takega primera je že prišlo, ko so občinske oblasti volivce osrečile s takim ukrepom, potem pa se je izkazalo, da so lisice nezakonite,« je zapisala Klaričeva. Pri navajanju omenjenega primera, starega več let, ima Klaričeva prav, vendar pa ne navaja, da je sodišče »prepovedalo« ljubljanske lisice takrat, ko še niso bile uzakonjene. Z zakonom o varnosti v cestnem prometu, sprejetim 1998. leta, pa so postale legalne.