V bližini veveričinega doma je čaroben kotiček, ki mu pravijo Tičistan. To ime naj bi mu bil dal pesnik Anton Debeljak. Tu je polno nizkega grmičevja, prepletenega s tankimi vejami. Pravi raj za drobne in pisane sinice. Zagledal sem starejšega moškega, ki je imel stegnjeno desnico in na široko odprto dlan. Oblečen je bil v toplo modro obleko, na glavi je imel malce poševno nataknjen klobuk in v levi roki držal papirnato vrečko. S posebnim piskanjem skozi priprta usta je privabljal sinice. Najprej so nemirno skakljale z veje na vejo, se obotavljale, si dajale poguma, potem poletele v zrak, naredile oster zavoj in druga za drugo pristajale na odprti starčkovi dlani, posuti s sončničnimi semeni. Naglo so pobirale po eno seme, ga odnesle v kljunu in se z ostrimi kremplji zasadile v vejo. Odpirale so jih hitro in elegantno. Slišal se je kratek pok in lupina je padla od semena, v kljunu pa ostala sladka dobrota. Ker sem bil radoveden, sem stopil bližje ljubitelju sinic in ga vprašal, ali ga ubogajo in ali rad hodi v ta kraj, kjer »tiči stanujejo«. Na obrazu se mu je zarisal nasmeh. Z veseljem mi je začel pripovedovati svoje zgodbe s ptiči. Med drugim je rekel, da sta z ženo bila velikokrat v Tivoliju. Hodila sta na sprehode in se pogosto ustavljala tudi v Tičistanu in krmila sinice. Zdaj že nekaj časa hodi sam, ker je žena bolna, je rekel z bolj zaskrbljenim glasom. V Tivoliju, pravi, pozabi na vsakodnevne skrbi, se popolnoma umiri in ne sliši drugega kot ptičje cvrčanje. In ko pride domov, mora ženi najprej poročati, kaj se je novega zgodilo v Tivoliju oziroma ali je doživel kaj presenetljivega v pogovoru z ljubkimi sinicami.