skupni jedilnici, ki je bila tudi družabnostni center prebivalcev kibuca. Uprava kibucev je ljudi silila, naj čim več časa preživijo skupaj in je zato zapostavljala institucijo doma. Pri vsakodnevnih obveznostih so se ljudje vrstili: vsakdo je moral opravljati vsa nujna opravila za vzdrževanje kibuca po principu rotacije. Nihče se ni specializiral v eni stroki ali obrti, vsi so opravljali vse. Kibuci-današnja realna podoba Med potovanjem po Izraelu smo tudi sami obiskali dva kibuca. V mislih smo imeli seveda sliko, ki sem vam jo opisal v gornjih vrsticah. Ampak, zavedati se moramo, da smo leta 2008 in da se temu, hočeš nočeš, morajo prilagoditi vsi. Ko smo stopali Kljub odmevnosti in prepoznavnosti kibucev, se zanje odloča le manjši del Izraelcev po kibucu, se kar nismo da ta, da znotraj kibuca ne obstaja privatna lastnina. Vse dobrine so šle v skupni fond, s katerim je upravljal izvoljeni upravni svet. Začetna ideja kibucev je bila samozadostnost in s tem izolacija od zunanjega sveta: zato so se ukvarjali večinoma s poljedeljstvom. Kmalu pa so člani kibucev prišli do spoznanja, da ne morejo biti samozadostni in so se začeli odpirati zunanjemu svetu. Z obrtništvom in kasneje industrializacijo so postali pomembni dejavniki izraelskega gospodarstva. Kibuci so dejansko navznoter funkcionirali socialistično, hkrati pa so se kot “samoupravljalsko” podjetje predstavljali na izraelskem prostem trgu. Najbolj nenavadna in pri nas “nerazumljiva” značilnost kibucev pa je bila nedvomno skupnost otrok. Otroke niso vzgajale posamezne družine, malčki so že od vsega začetka odraščali v skupnosti vseh otrok v kibucu, ki so jim načelovali za to postavljeni vzgojitelji in vzgojiteljice. S takim sistemom so v kibucu hoteli omogočiti mamicam, da bi se ukvarjale z vsakodnevnimi skupnimi dejavnostmi. Večino prostega časa so člani kibuca preživljali v