V gospodarsko razvitih državah sveta, kjer je tudi povprečna pričakovana življenjska doba ljudi najdaljša, se že dalj časa spopadajo s težavami, ki jih prinašata daljše življenje ter razširjenost kroničnih in degenerativnih obolenj. Demografske, zdravstvene in socialne razmere prinašajo nove izzive za družbo v Evropi in drugih razvitejših delih sveta. Njihovo prebivalstvo se stara. Vse več je ljudi, ki zaradi telesne ali duševne bolezni, invalidnosti in osamelosti niso sposobni poskrbeti zase in potrebujejo tujo pomoč za opravljanje življenjskih funkcij, vzdrževanje osebne higiene ter druge vsakodnevne dejavnosti. Med njimi resda prevladujejo starejši, vendar je precej tudi mlajših, ki sta jim taka nega in pomoč potrebna zaradi telesne ali duševne prizadetosti. V navedenih primerih gre za dolgotrajna ali celo trajna stanja, zaradi katerih ljudje brez ustreznih zdravstvenih in socialnih storitev ne morejo živeti človeka vredno in čim bolj kakovostno življenje. K potrebam po dolgotrajni negi je poleg staranja in čedalje več kroničnih bolezni prispevala svoje tudi sprememba odnosov v družini, saj se je njena tradicionalna vloga, ki je pomenila tudi skrb za bolne in onemogle člane, v zadnjih desetletjih vidno spremenila. Zaradi razpada družine, odseljevanja njenih mlajših članov in aktivnega zaposlovanja žensk v preteklih desetletjih v družini ni več tistih, ki bi negovali ostarele. Odgovor na te izzive je načrtna in zavestna družbena odločitev o vzpostavitvi in organizaciji ustreznih dejavnosti in služb, med katerimi je tudi dolgotrajna nega, kot mejnega oziroma stičnega področja med socialnim in zdravstvenim varstvom.