Pred prazniki me je doseglo elektronsko sporočilo s prošnjo za donacijo. Vendar ni šlo za pomoč pri zbiranju kakšnih novoletnih daril, temveč za podporo neodvisnemu življenju. Mar ni neodvisno življenja potreba in temeljna pravica vsakega državljana in državljanke? Načelno to drži, a glede na to, da smo različni, tudi svoje temeljne potrebe uresničujemo različno. YHD, društvo za teorijo in kulturo hendikepa, je zato leta 1998 ob pomoči tuje fundacije zagnalo Program neodvisnega življenja hendikepiranih, ki pomeni zagotavljanje osebnih asistentov in asistentk invalidnim osebam. Program, v katerega je zdaj vključenih že 95 oseb, je verificirala tudi Socialna zbornica Slovenije. A nedavno predstavljeni program dela ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je prvič vključil tudi sprejem zakona o osebni asistenci. Ker društvu YHD ni uspelo dobiti pričakovanih sredstev od FIHA, fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, osebni asistenti ne bodo dobili celotnih plač za mesca november in december, ampak samo delež, ki jih krijejo subvencije zavoda za zaposlovanje. Zato je društvo civilno javnost zaprosilo za donacije, s katerimi bi pokrili manjkajoče plače. Potreba po osebni asistenci pa ni nikakršna »posebnost«, kaj šele privilegij, saj hendikepirani, kakor piše v sporočilu, za opravljanje mnogim samoumevnih in neopaznih vsakodnevnih dejavnosti – skrb za otroka, odhod v službo, šolo, trgovino, knjižnico, kako vstati, se obleči ali ne nazadnje dvigniti skodelico, skuhati kosilo, pospraviti stanovanje, prebrati dnevne časopise … – potrebujejo pomoč svojih osebnih asistentov. Nekateri se brez asistence ne morejo neodvisno odločati o tem, kaj bodo kuhali ali kam bodo šli zvečer in kako bo sploh potekal njihov dan. Namesto pastoralne miloščine in bivanja v domovih za ostarele ter posebnih institucijah, česar si niso izbrali, hočejo polno, ustvarjalno in enakopravno življenje.