Družina je naša prva skupnost. Kot otroci, še dosti preden lahko o tem govorimo, izkusimo odnose med družinskimi člani. Opazujemo in izkusimo negovanje in zanemarjanje, dodajanje moči in povzročanje šibkosti, krepitev in zatiranje. Člani razširjene družine so pomemben del te »družine kot skupnosti«, ker so kot most med nuklearno družino in članstvom v širši skupnosti (Wise 2005: 225). Če pojmujemo skupnost kot mrežo pomembnih odnosov (Blow, Timm 2002), potem vemo, da postaja naša skupnost z odraščanjem vse bolj kompleksna in se meje njenega vpliva vse bolj širijo. Blow in Timm (op. cit.: 67–68) opredelita skupnost kot socialno mrežo pomembnih odnosov, ki jih zaznamujejo razumevanje, pristnost, povezanost, skupni pomeni, pripadnost, zaveza. Je socialna mreža, v kateri teče pomembna, kontinuirana interakcija z ljudmi, s katerimi posameznik doživi občutek skupnosti – z ljudmi, s katerimi je lahko sam svoj. To je skupina, v kateri občutimo pripadnost, ljubljenost, varnost. Skupnost daje kontekst za podporo in opogumljanje in vključuje stvari, kot so udeleženost v skupini, sodelovanje, navezanost in povezanost. Iz tega pojmovanja skupnosti avtorja izpeljeta trditev, da je prisotnost ali odsotnost te vrste skupnosti odločilna pri razpletih procesov pomoči posameznikom, parom in družinam. Saleebey (1997 c: 201) definira skupnost kot dinamično celoto, ki se pojavi, ko skupina ljudi sodeluje v vsakodnevnih praksah, ko so ljudje odvisni drug od drugega, ko skupaj sprejemajo odločitve, ko se identificirajo kot del česa večjega (ne vsota individualnih odnosov) in ko se dolgoročno zavežejo k svoji lastni dobrobiti, dobrobiti drugega in skupine. Če problemi pridobijo vpliv, ko so ljudje ločeni od drugih, ki jih imajo radi, skrbijo zanje in jih podpirajo, potem lahko trud za ponovno povezanost ljudi s skupnostjo močno vpliva na problem. Obnovitev skupnosti lahko prepreči učinke problema izolacije in pomaga ljudem, da ostanejo v stiku z alternativnimi, želenimi različicami tega, kdo so v svojih življenjih (Madsen 2003: 258). Socialno delo je bilo usmerjeno v skupnost že v začetkih razvoja. Skupnostni pristop v socialnem delu oz. v skupnost usmerjeno socialno delo ne pomeni zgolj zagotavljanja modelov in strategij skupnostnega socialnega dela za socialne delavce, temveč pomeni, da socialni delavci želijo razumeti in pomagati reševati probleme v kontekstu vsakdanjega