Argyris in Schön (1974) zagovarjata tezo, da obstaja globoka vrzel med uporabnim znanjem (applicable knowledge) in znanjem za ravnanje (actionable knowledge). Uporabno znanje po njunem pove, kaj je relevantno, znanje za ravnanje pa pove, kako lahko to znanje implementiramo v svet vsakodnevne prakse. Avtorja je zanimalo prav raziskovanje epistemologije praks. V svojih knjigah ponujata pristop k epistemologiji prakse, ki temelji na pozornem proučevanju tega, kaj nekateri praktiki (arhitekti, psihoterapevti, inženirji, socialni delavci ipd.) dejansko počnejo. Podobno je zanimalo Shazerja (1994: 30), ki se je, ko se je učil izvajati v rešitev usmerjeno kratko družinsko terapijo, navduševal nad delom Miltona Ericksona. Njegovo delo ni bila standardna psihoterapija; vsak primer je bil očitno enkraten in zdelo se je, da ni mogoča enotna teorija. Njegovi zapisi se zdijo kot poročila čarovnika, šamana. Avtorji, ki so proučevali Ericksonove terapevtske tehnike, so videli težavo prav v tem, da ne daje ustreznega teoretskega okvira. Shazer se je s tem strinjal, vendar ga to ni prepričalo, da Erickson ni imel teorije – glede na to, da je rekel: »Vem, kaj delam, da bi razložil, kako to delam, pa je zame dosti prezahtevno« (po ibid.). Če je Erickson vedel, kaj dela, potem je tudi vedel, česa naj ne dela. Njegovo teorijo bi lahko opisal opazovalec, čeprav je Erickson sam ni mogel. Schön (1987, 1991) je pri delu izhajal iz predpostavke, da kompetentni praktiki po navadi vedo več, kot lahko povejo. Menim, da lahko to predpostavko prenesemo tudi v socialno delo; kompetentni socialni delavci navadno vedo več o opravljanju kvalitetne prakse socialnega dela, kot lahko o svojem delu povedo. A v socialnem delu moramo narediti korak naprej. Potrebujemo znanje in besede, da svoje delo poimenujemo, da uporabnikom ubesedimo, kaj delamo, kam nameravamo stopiti, da bi lahko skupaj preverili, z njimi raziskovali možne korake. Le tako lahko zagotovimo soudeleženost v procesu dela, ki vodi k dobrim razpletom, ker smo jih soustvarili z ljudmi, ki so »eksperti iz izkušenj«. Zato moramo v socialnem delu raziskovati smeri, da bi lahko eksplicirali svoje ravnanje, k temu, da bi imeli besede za poimenovanje konceptov, ki jih razumem kot oporo, na katero se lahko naslonimo v kompleksnih praktičnih situacijah. Integriranje misli in akcije je intelektualna spodbuda. Pomembna ovira pri integraciji pa je sedanji koncept rigoroznega raziskovanja, ki