V kritični teoriji vidi možnosti tudi Ife. Pravi (Ife 1999: 219), da te ideje zahtevajo, da zavrnemo tako izključujoč modernističen univerzalizem kot tudi izključujoč postmoderni relativizem. Pomembno je, da hkrati obdržimo univerzalno stališče, utemeljeno na rekonstrukciji humanizma, in zavzamemo relativistično stališče, ki ceni (celo slavi) različnost in ki dovoljuje raznovrstnost izražanja in uresničevanja človekovih želja. Pravi, da to najbolje doseže prav paradigma kritične teorije. Obstaja več različic kritične teorije, kot so tudi različne oblike postmodernosti, in lahko se vprašamo, ali sta kritična teorija in postmodernost nujno nezdružljivi paradigmi. Ozka, skeptična interpretacija postmoderne paradigme, ki dvomi v kakršen koli poskus univerzalnih razprav, kot da gre le za nove poskuse »meta-zgodb«, mora biti nezdružljiva s kritično teorijo, saj kritična teorija dovoljuje nekaj univerzalnega razumevanja idej, kot so človekove pravice, družbena pravičnost in zatiranje. Po drugi strani pa je manj ambiciozna in bolj pritrdilna postmodernost lahko združljiva s kritično teorijo v tem, da poudarja pomembnost konteksta in različnosti, da išče načine za oblikovanje akcije in v njenem zavračanju pozitivistične gotovosti. Kritična teorija, ki je predstavljena v tem tekstu, vključuje pomembne elemente postmodernega stališča; to stališče jo je tudi oblikovalo. Posebna vrednost kritične teorije je, da ceni subjektivne izkušnje in zato potrjuje različnost in nenehno rekonstrukcijo »realnosti«, hkrati pa to postavi trdno znotraj makro analiz strukturne prikrajšanosti ali zatiranja. Prav v tem ohranjanju na videz nasprotnih stališč in v poskusu razreševanja te dialektike je kritična teorija intelektualno privlačna za socialne delavce in socialne delavke, a tudi predloga za akcije ali prakse – znotraj konteksta negotovosti, fragmentiranosti, dvoumnosti postmodernega sveta. Avtor (op. cit.: 220–222) predstavi nekaj aspektov paradigme kritične teorije, ki se mu zdijo še posebej pomembni za socialno delo: • Posebno povezovanje teorije in prakse. Ena od šibkosti postmoderne paradigme za socialno delo je, da so se njeni zagovorniki pogosto osredotočili na teoretiziranje in malo govorili o praksi. To je lahko sprejemljivo za akademike, a je bolj malo uporabno za socialne delavce in socialne delavke, ki so ujeti v realnost vsakodnevne prakse. Za socialno delavko ni dovolj, da le govori o dekonstrukciji in fragmentiranosti; želi si tudi pomoči pri tem, kaj lahko dejansko