praktičnega dela in osamljenost, ki tudi sodi zraven. Teorija ne bo nikoli v celoti pregnala teh občutkov, a teoretska orientacija nam ponudi osnovo, na kateri lahko organiziramo, kar vemo. Niz oprijemljivih konceptov nam lahko pomaga, da se izognemo brezciljnemu potovanju z uporabnikom; to se pojavi, ko ne vemo, kaj delamo. Teorija je nujen pogoj za vedo o socialnem delu in za strokovno ravnanje v praksi. Že samo poimenovanje naše vede in stroke nakaže specifičnost; delo govori o tem, da se ne ukvarja z logosom (besedo, razumevanjem, diskurzom) kot sociologija, etnologija, antropologija itn., temveč z delom, ravnanjem, dejanji (Flaker 2003: 253), kar nas usmeri k specifičnosti teorije, s pomočjo katere iščemo odgovore na vprašanje, »kako«. V središču vede o ravnanju (Mesec 2006: 236) je raziskovanje in oblikovanje teorij, ki govorijo o tem, kako ravnati. Izraz teorija je v vsakdanji praksi uporabljen na več načinov in ga je težko natančno definirati. Z njim se na primer povezujejo koncepti, principi, označuje lahko modele ravnanja, pristope in perspektive, pojasnjujočo teorijo. Pogledi, utemeljeni na znanstveni metodi, vse te pojme jasno razločujejo, vendar pa Payne (2001), ko piše o praktični teoriji socialnega dela, meni, da so taka razločevanja v praktični dejavnosti, kakršna je socialno delo, nekoristna, saj so tu perspektive, teorija in modeli v vsakem primeru neizogibni. Ker je socialno delo praktična akcija v zapletenem okolju, mora uspešna teorija ali perspektiva ponuditi tudi model, ki eksplicitno usmerja. Če tega ni, se lahko pojavijo kritike ali zavračanje v vsakodnevni praksi. Prav tako mora biti tudi pri akciji preverljivo, kaj velja in je uspešno, tako da mora biti model podprt z neko pojasnjujočo teorijo. Samo model in pojasnjujoča teorija lahko dosežeta doslednost v širokem spektru socialnega dela in ponudita splošno uporabnost, s pogojem, da ponudita širok pogled na svet, ki dopušča prenos idej iz ene situacije v drugo, in oblikujeta obrazec za delo. Širok spekter teoretskih usmeritev v socialnem delu ponuja različne modele ravnanja, ki ponujajo okviren odgovor na odločilni »kako«. Vendar Payne (2001) pri uporabi teh znanj vidi dve oviri; prav zaradi številnosti teoretskih izhodišč je socialnim delavcem številne ideje težko integrirati v sistem misli, ki bi ga lahko praktično uporabili; druga ovira pa je izbira funkcionalnih znanj in teorij, ki jih lahko socialni delavci uporabijo in razumejo – problem je v tem, da idej ne moremo vedno prevesti v praktično ravnanje, saj imamo v socialnem delu znanja, ki