Razlogov za ekspanzijo »tribute to« projektov je zelo veliko, od časovnih, geografskih do ekonomskih. Najdemo jih na vsakem koraku, naj gre za širše globalne ali povsem intimne razloge vsakega posameznika. Če so glasbeni misleci pred leti ugotavljali, da znotraj rock in pop glasbe nimamo več opravka s kakršnimikoli radikalnimi premiki, jim tudi ni ušlo spoznanje, da popularna kultura največkrat regenerira iz lastne preteklosti. Pomanjkanje kreativnih idej in poslovno razmišljanje po liniji najmanjšega odpora do hitrega zaslužka (tej logiki se prikloni tudi obravnavana kategorija, da ne bo pomote!) pa sta tako in tako vsakodnevna praksa instantne popkulturne ideologije poznega kapitala. Zato se mnogi raje zatekajo v čas, ko je glasba še imela vsebino, ko je bila idejno močna, izzivalna in prodorna. In mnogim ljubiteljem teh skupin nikoli ni bilo dano, da bi svoje heroje slišali v živo, naj je skupina prenehala z delovanjem ali pa so posamezniki (Jim Morrison, Davorin Popović, Bon Scott, Jerry Garcia, Marc Bolan) oziroma celo celotna prva postava (EKV) že odšli – kakršno je pač vaše prepričanje – po poti v nebesa ali po avtocesti v pekel. Tako se osmislijo besede Matta Ryana, »dvojnika« Brucea Springsteena, da »so zlata leta rock and rolla stvar preteklosti, da je veliko legend že odšlo, vendar je preživela njihova glasba in bo živela toliko časa, dokler jo bodo ljudje radi poslušali. Zato se bo vedno našel kos glasbene pogače tudi za imitatorje.«