Štiri dni po specialističnem izpitu se je "po hitrem postopku" znašel v Münchnu, kjer je, kot sam pravi, začel iz nič. Dobil je slabo plačano službo, delal je več kot 300 ur na mesec in si ob tem nabiral življenjske izkušnje. Po določenem času je opravil nemški specialistični izpit, na svojo željo pa še ameriško nostrifikacijo študija medicine, kar mu je odprlo vrata v svet, kamor si je želel. To je bil zanj prelomni čas, saj je imel v Mariboru družino z dvema majhnima otrokoma, in vsi skupaj so bili preutrujeni od njegove nenehne odsotnosti in vsakotedenske vožnje iz bavarske prestolnice v Maribor in nazaj. Končalo se je desetletno obdobje zavračanja prošenj za službo, saj bi lahko izbral službo na kateremkoli koncu sveta. Kocka je padla v letu 1994, ko je izvedel za državno porodnišnico v Vrbnu, kjer se je zbrala skupina zdravnikov s podobnimi nazori in v delovnih pogojih, kot si jih strokovnjak njegovega kova želi. "Tudi na Zahodu ni vsaka porodnišnica dobra, zares kvalitetna se najde le tu in tam - kjer so zvezde pravilno obstale," je razložil svojo odločitev za relativno dolgo vsakodnevno pot iz Maribora, kjer je ohranil družinsko gnezdo. "Na mojo porodniško prakso je izkušnja pokončnega poroda iz Afrike vplivala bolj, kot sem takrat pričakoval. Ženski omogočamo svobodno gibanje in tudi izbiro vertikalnih položajev - če ji to seveda ustreza."