Tito je torej postal vsakdanji simbol preteklosti, Titov trg pa je doživel popolnoma drugačno usodo. Svetlejšo in bolj živo. Ko so sredi devetdesetih let mestni arhitekti ugotovili, da Velenje potrebuje tudi živo središče, so eno izmed ulic, ki vodi do Titovega trga in stavb ter spomenikov okoli njega, spremenili v mestno promenado. Malo kasneje so se lotili rekonstrukcije takrat že obubožanega in osamljenega trga, na katerega so ljudje zahajali le na skejtih ali ob novoletnih veselicah in kičastih sejmih. Namesto razbitih plošč in škrbastih mozaikov so položili asfalt, nanj narisali nekaj črt in na sredini vetrnico. »Šele nekaj dni kasneje sem opazil, kaj smo nevede ustvarili,« pravi Vučina. Titov trg, velika ravna površina brez avtomobilov in nadležnih robnikov, je postal mestno središče za tiste, ki so se učili rolanja. Prišle so tudi mamice z vozički in otroci z žogami. Titov trg je nenadoma oživel, poleti skorajda ni klopi, ki bi bila prosta. »Namenoma smo postavili blagovni center v središče mesta, in to se je izkazalo za pravilno. Mesto se ni izpraznilo, ampak je vedno bolj živo.« Titov trg pa je ob toplih poletnih večerih dobil še nove obiskovalce. Nekateri mladi iz blokovskih sosesk na robu mesta so se navadili zahajati tja. Odidejo na večerni korzo, potem na Titovem trgu posedajo in se pogovarjajo, pozno ponoči pa se počasi vračajo proti domu. Danes je prostor iz trga, izvorno namenjenega velikim družbenim spektaklom, postal prostor, kjer se srečujejo manjše skupine ljudi. Psihologijo množici je zamenjala individualnost, na Titovem trgu nekajkrat na leto sicer potekajo večje prireditve, vendar je poln tudi ob čisto navadnih dneh. Zamisel javnega prostora torej še zmeraj deluje. Pa naj bodo to sprejem Jolande Čeplak, rekordi z maturantsko četvorko, razstave ob avtomobilskih relijih, sejmi, Pikini festivali, rudarski prazniki, veselice, modne revije, performansi, koncerti, predstave uličnih gledališč, športna tekmovanja, naj bodo to tako vsakdanje stvari, kot so pogovori sosedov, sošolcev, mladih mamic in srednješolskih zaljubljencev, ali pa zgolj bežna srečanja, vsakodnevne poti in nastavljanje soncu, Titov trg je še zmeraj pravo središče mesta. In zdi se, da je takrat, ko je trg pod spomenikom poln, osamljeni bronasti velikan malo manj osamljen in je njegov težki korak malo bolj vesel. Tako vsaj pravijo tisti, ki ga poznajo nekoliko bolje. Ti pravijo tudi, da pozno ponoči včasih stopi s podstavka in preveri, kaj se v mestu dogaja. Čeprav je tudi res, da nenavadnega sprehajalca še nihče ni zares videl.