Po tričetrturnem premoru je prišel ob pol desetih na oder Steve Vai s spremljevalno zasedbo še dveh kitaristov, temnopoltega basista in bobnarja. Njihova predstava se je trudila biti za razliko od divje, rudimentarne, telesne, da ne rečemo "vudu" orgije Erica Sardinasa, nekakšen povzdignjen, svetel, včasih kar patetičen izlet na ono stran. Preboj onkraj vsakodnevne izkušnje je bil nasploh eden od ciljev princa na beli kitari Stevea Vaija, saj je obiskovalce tudi tokrat večkrat povabil na potovanje in obljubljal doživljanje nekaj neponovljivega. Vendar je za doseganje takih transcendentalnih občutij in stanj seveda potrebno kaj več kot zgolj dovršeno obvladovanje kitare in drugih glasbil. V najboljših trenutkih je navduševal predvsem basist, bobnar je v svojem petminutnem solu zgolj razkazoval sicer zavidljive ročne spretnosti, drugi kitarist je bil večino časa dokaj neopazen, prej omenjani veteran Mike Kennealy, ki je nekajkrat stopil v ospredje, pa je pokazal, da lahko odigra kitaro in klaviature hkrati, in to brez napake. Steve Vai se seveda ni dal, ampak je proti koncu že prek vseh meja razvlečenega koncerta obdeloval trojno (!) kitaro v obliki srca. Kot rečeno, se jim je v obveznem dodatku pridružil še Eric Sardinas in s Steveom Vaiejem odigral svojevrsten ples dobrega in zlega, svetlega in temnega. Zmagovalca, kot ponavadi, ni bilo. Očitno zadovoljni Steve Vai in zasedba sta bila ob poslavljanju videti manj utrujena od odhajajočih obiskovalcev.