Morda bi lahko glede na koncept od predstave kot gledalci pričakovali bolj radikalen eksperiment, kar zadeva odrsko navzočnost. V povsem abstraktni predstavi se morebiti premalo povnanji plesalčev napor v obvladovanju krožnosti glede na vsakodnevno izkušnjo drugače zasnovanih prostorov; med omenjenima principoma namreč ni nelagodne napetosti, z izjemo morda v glasbi, tako da enourna predstava teče povsem gladko, z izjemno lahkoto plesalcev. A tovrstna odrska eksperimentalna odprtost ni bila nikoli Faričeva domena, in kot kaže, je bila napetost med krožnico ter zaobljenostjo raziskana in obvladana v procesu nastajanja predstave, tako da je to, kar vidimo na odru, izpiljen rezultat procesa. Premišljeno strukturirano delo je izvrstno izvedeno, tako kar zadeva nastopajoče ter vizualne prvine in glasbo, kvaliteta predstave pa je še dejstvo, da pomeni Faričev koreografski premik v nov, gibalno natančen in izčiščen vokabularij.