Zaradi številnih vplivov je v posameznih primerih težko ocenjevati škodljivost bulave sneti za zdravje živali. Običajno preventivno ukrepamo in s tem zmanjšujemo možnost negativnih vplivov na zdravje. Na splošno velja, da lahko brez omejitev krmimo koruzo, ki ima okuženih do 5 % rastlin. Pri večji okuženosti koruze odsvetujejo krmljenje sveže koruze in priporočajo siliranje. Med vrenjem v silosu se namreč del toksinov razgradi. Ugotavljajo, da se toksičnost s časoma zmanjšuje. Tudi pri suhi koruzi za zrnje, ki običajno vsebuje manj toksinov, saj se med kombajniranjem pretežen del spor odstrani, priporočajo pred uporabo čim daljše skladiščenje. Po enem letu skladiščenja se lahko zmanjša toksičnost tudi za 40 %. Pri zelo močni okuženosti koruze na polju (od 80 do 100 %) je priporočljivo, da s siliranjem nekoliko pohitimo in koruzo siliramo preden se pričnejo bule odpirati in kaditi, saj na ta način lahko precej zmanjšamo prisotnost alkaloidov. Pri krmljenju velja pravilo, da količino koruzne silaže v obroku uravnavamo glede okuženosti koruze in na ta način zmanjšujemo vsebnost alkaloidov v obroku. Če je okuženost koruze manjša od 50 %, jo lahko krmimo kravam, vendar naj količina take silaže v obroku ne bi presegla od 25 do 30 % sušine celotnega obroka. Pri močnejši okuženosti koruze (od 80 do 100 %) naj bi silažo krmili predvsem pitancem in mladi živini, ne pa brejim živalim in živalim v začetku in vrhu laktacije. Delež sušine iz koruzne silaže v celotnem obroku naj tudi v tem primeru rajši ne preseže 30 %. Pri dopolnjevanju obrokov moramo upoštevati, da vsebuje koruzna silaža manj škroba, več surove vlaknine, je manj prebavljiva in ima manjšo energijsko vrednost. Živali tako silažo tudi manj rade zauživajo, zato je potrebno obrok dopolniti z nekoliko večjimi količinami močne krme. Pri siliranju močno okužene koruze moramo računati tudi s povečanimi izgubami sušine med vrenjem v silosu ter manjšo obstojnostjo in segrevanjem silaže pri odvzemu.