So pa silirni dodatki primerni le za najboljše kmete, ki sam postopek siliranja dobro obvladajo, v nasprotnem primeru so lahko posledice precej hude. Pomembna je tudi izbira dodatka, za to pa moramo dobro poznati lastnosti dodatka in dogajanja v lastnem silosu. Pred leti se je npr. dogajalo, da se je na našem trgu pojavil silirni dodatek na osnovi mlečnokislinskih bakterij homofermentativnega vrenja in encimov. S tem dodatkom se je pospešilo vrenje silaže, izgube so bile manjše in po zaključku vrenja je takšna silaža vsebovala več sladkorja. Saj to je idealno, porečete, saj prej opisano pomeni boljšo kakovost in večjo prirejo pri živalih. Res, vendar več sladkorja pomeni tudi večjo privlačnost take silaže za razne škodljivce (kvasovke, plesni) in kjer postopki, ki zmanjšujejo dostop kisika (ta je predpogoj za hiter razvoj kvasovk in plesni) do silaže, niso bili optimalno izvedeni, je prišlo do kvarjenja silaže (ogrevanja, plesnenja). Prizadeti kmetje so obdolžili dodatek, a krivi so bili sami. Torej, zgornje dodatke (homofermentativne mlečnokislinske bakterije, encime) naj uporabijo samo kmetije, kjer nimajo težav z zagotavljanjem anaerobnih pogojev (tlačenje, zrakotesno pokrivanje, zadosten odvzem) v silaži. Pri ostalih je pametneje izbrati pripravke na osnovi heterofermentativnih mlečnokislinskih bakterij ali celo drugih bakterij, ki izločajo zaviralne snovi za kvasovke ali plesni. Seveda so v tem primeru izgube pri osnovnem vrenju nekoliko večje, vendar je verjetnost, da bomo na koncu pridelali kolikor toliko dobro silažo, le precej večja. Seveda pa tudi v tem primeru velja, da z dodatkom ne moremo nadomestiti osnovnih ukrepov dobre prakse pri pripravi silaže.