Kocbekova fotografija je polna senc, je igra svetlobe, ki jo odbijajo predmeti in sence, zarisani okoli osrednjega motiva. Je kombinacija mehkih valovitih linij in ostrejših motivno izstopajočih poudarkov. Zdi se, da se je čas v tej fotografiji ustavil (ne samo tako, kot ga ustavi že narava sprožilca na fotografskem aparatu) in nas popeljal v svet večnega vračanja. V svet, ko se na ravni zaznavanja v Grčiji uveljavlja zahteva po cikličnem času, saj je linearni čas pomenil smrt časa. Prav stalno kroženje, vračanje k začetku, je tisti obred, ki ga predstavlja Kocbeku fotografija. Avtorju pomeni privlačno silo, odločilno za izoblikovanje odnosa do sveta. Omogoča mu opazovati in videti, spoznati in vedeti, biti očaran od narave in predmetov ter v njih poiskati globlji pomen.