Ker brez avta ni šlo, sem potarnal prijatelju, ki je prodajal forde. S kasko odškodnino in gotovinskim dodatkom sem prišel do mondea. Fini avto je bil, ni kaj. Do dne, ko so me poklicali na policijo in rekli, da so našli mojo laguno! Skoraj bi me kap, ko sem izvedel, kdo jo je odpeljal! Bil je mestni pajek, ki ga je poklical eden od radostnih sosedov. Avto je namreč stal na širokem pločniku ob blokovski soseski za Bežigradom, ki ga že trideset let vsak dan za parkirišče uporablja približno štirideset avtov. Tisti dan je pajek prišel skoraj v Črnuče in s pločnika odpeljal dva avta. Očitno mu je v mestnem centru zmanjkalo dela. In kako so pogruntali, da je moj avto na Cesti dveh cesarjev? Nočni čuvaj se je dolgočasil in bral stare časopise. V eni od kronik je zasledil pogrešano laguno z mojo registrsko tablico. Pogledal je skozi okno in avto točno pod lučjo mu je vpil, naj le pokliče policijo. »Tako gre to,« bi rekel Kurt Vonnegut. Na srečo so bili pri zavarovalnici in Fordu uvidevni in me niso zaprli. Pa tudi ta avto ni bil dolgo z menoj, ker je postal žrtev verižnega trčenja na primorski avtocesti. Bil je prvi od osemnajstih, zavarovalnica pa je rekla, da ni kriv nihče. Višja sila pač.