A obenem so Sirene s Titana vse prej kot še en pogrošni pinjau-pinjau vesoljskooperni roman, ki se jih na policah kar tare. Ravno nasprotno: dasi Vonnegut uporablja klasične elemente žanra, so to le načini, s katerimi službuje višjim ciljem literature na splošno, ne zgolj pričujoče zvrsti. V značilnem ironičnem, črnohumornem, lahkotnem slogu, ki pa - ironično, heh - spodaj ne skriva nobene lahkotnosti, nemilosrdno obračunava s človeško neumnostjo, zlobno premetenostjo in nasilnostjo, analizira ustroj sodobne človeške družbe, temelječe na pridobitništvu in kapitalu, ter sega v srž smisla človekovega obstoja. Skozi nore pripetljaje, ob katerih si ne moreš kaj, da se ne bi nasmihal ali kar naravnost smejal, zabada bridke sabljice v vse, kar služi nizkotnemu. Pri tem se ne ustraši verske tematike in vleče nadvse zanimive vzporednice s Svetim pismom, saj knjiga ohlapno spremlja Staro zavezo. Vsled mojstrsko napisanega besedila pa nenehno slutimo grenkobo osebne izkušnje, ki jo je Vonnegut doživel med drugo svetovno vojno, ko je prestal nemško ujetništvo in bombardiranje Dresdna. Oboje je sicer obilneje popisal v Klavnici pet, vendar se zdi, da so Sirene s Titana sicer manj neposredna, a z dotičnimi dogodki celo bolj navdihnjena povest. Povest, ki kljub navidez tipični zasnovi presega okvire žanra in se umešča v literaturo v najboljšem pomenu besede.