FRANJO FRANČIČ, letnik 1958, v slovenski literaturi navzoč od leta 1983, avtor več kot 60 leposlovnih del, romanov, kratkih pripovedi, pesniških zbirk, dramskih besedil in radijskih iger, od tega skoraj polovico za otroke in mladino. Njegova najpomembnejša dela so prevedena v nemščino, angleščino, ruščino slovaščino, italijanščino … v srbščino pa je bilo letos prelito njegovo najbolj razvpito delo, roman Domovina, bleda mati, za katerega je leta 1986 odklonil nagrado zlata ptica. V vojski ga je psihiater označil za emocionalno nezrelo osebnost, ki si včasih želi, da bi živel v gozdu. No, z gojenjem oljk v Istri mu je to na nek način celo uspelo. In po našem spoznanju ga lahko, brez sarkazma, resnično označimo za srečnega človeka. Kot mož brez domovine, kakor je sebe ali pač svojega anti/junaka označil v kratkem romanu Tu živijo srečni ljudje (Apokalipsa, 2008), je namreč zunaj časa in prostora in tako lahko motri naše in svoje nehanje in pehanje. Je najmanj naš Bukowski-Vonnegut. Prvega je leta 1989 pozdravil v naslovu na natečaju nagrajene zbirke erotičnih zgodb Dobro jutro, Charles Bukowski!, drugemu je po odsotnosti doma identičen, a seveda z umetniškim izrazom samosvoje unikaten. In kakor prvi Frančič odkrito kvanta ter tako tudi z jezikom, ne samo s samo zgodbo veristično razkriva svet, v kakršnem živimo, kakor drugi pa nas z nenadkriljivim slogom upovedovanja večinoma zamolčanih, tabuiziranih tem ter z junaki marginalci tako zelo nasmeji, da se vsaj za trenutek nemara celo streznimo sredi velikega potrošniškega orgazma.