ozil je po običajni poti čez dolino, ni se mu mudilo. Pravzaprav je to cesto poznal kot svoj dom, saj se je po njej peljal večkrat na teden. A je bila vendarle vsakič drugačna, spreminjala se je z vremenom in z letnimi časi in vsakič se mu je zdela lepa. Tokrat je bilo cestišče mokro in akacije so risale svoje gole sence v meglo. Zimo je imel rad, v kolikor je tedaj najraje sanjal o pomladi. In se je že veselil tistih prvih vonjav in nemira, ki ga bo že februarja čutiti v zraku. Potem pa poletje s svojimi neštetimi izzivi in tisti kratki vikendi na morju. Letos bo pravzaprav težko. Ne samo gorivo, vse se je od lani močno podražilo, tako da z družino že težko shaja. Poleg tega so tu še razni stroški, zavarovanja in hišna popravila, pa je morje samo želja in modrozelen spomin. Spomnil se je tiste zemlje in se nasmehnil. Spet tale italijanska birokracija, spet napake pri vodenju zemljiških knjig, spet že dobro poznani zapleti. Tokrat je napaka igrala njemu v prid. Pomotoma so mu namreč pred desetimi leti ali več zapisali kos zazidljivega zemljišča, ki mu v resnici nikoli ni pripadalo. Pravzaprav zanj sploh nikoli ni vedel, nikoli ni stopil na tisto krpo opuščenega borjača in razmišljal o njem. Opozoril ga je mladi sosed, ki se je odločil, da bo popravljal staro podedovano kraško hišo. Potem pa tale pomota in zapleti. Sicer je bilo že dolgo let, kar se je odselil, in ko so ga poklicali po telefonu, ni nikogar več poznal. Saj je sprva mislil na pomoto, ni bil več last-